"MÉXICO LINDO Y QUERIDO"/AVTOR: CHUCHO MONGE/POJE: JORGE  NEGRETE

Armando Morales Lira, ki je doma iz Pueble v Mehiki, a že od leta 1999 živi v Sloveniji, se je leta 2006 odločil, da bo Evropi predstaviti prave mariačije. Že kmalu zatem so njegovi načrti obrodili sadove.

Glavni namen Moralesa Lire je bilo popraviti zgrešene predstave Evropejcev o tem, kaj pomeni način mariači. Glasbeno tradicijo domačih krajev želi prikazati v pravi luči, in sicer ne le kot koncept, temveč vam predstavlja umetniške skupine.

V desetih letih, ki jih je Armando preživel v Sloveniji, je spoznal, kako pogosto je izrabljen sloves mariačijev in kako občinstvo zabavajo njihovi posnemovalci, ki v resnici mehiške glasbe ne poznajo, zato poznavalca ne prepričajo. Četudi so mnogi med njimi izvrstni glasbeniki, pa jim manjkata živahnost, odločnost pa tudi poseben duh in videz, ki sta značilna za prave mehiške mariačije.

NAČRT ZA OHRANITEV IN PREDSTAVITEV IZVIRNEGA KONCEPTA

Razširjenost mehiške glasbe in številne skupine mariačijev odražajo veliko priljubljenost tovrstne glasbe med izvajalci v svetu, vendar ni prav, da slednji s praznim posnemanjem in izvajanjem brez prave strasti zlorabljajo podobo in sloves izvirnih, mehiških mariačijev. Očitek se nanaša predvsem na izvajalce v Evropi, ki po rodu niso Mehičani. Kajti le pevec, ki mehiško glasbo čuti v krvi, bo znane pesmi, kakršna je El Rey, zapel in zaigral z dušo in srcem. Tega ne more storiti pevec balad, rock glasbe, operni pevec ali kaj podobnega, temveč nekdo, ki mu je glasba mariačijev domača. Še en takšen primer je pesem Cucurrucucú Paloma. Če jo izvaja pevec, vajen srednjeameriške, andske ali evropske glasbe, ne bo zvenela kot avtentična mehiška pesem. Zahteva namreč poseben in izbran glas, ki jo bo brez težav odpel v samosvojem mehiškem falzetu, značilnem za pesmi mehiškega podeželja (rancheras).

NOŠA, UMETNIK IN IZROČILO

Kdor nosi tradicionalna oblačila mehiških pevcev, mora biti dober in izviren glasbenik, kakršni so pravi mariačiji. Sama obleka namreč še ne naredi umetnika. Nošenje tradicionalnega sombrera prav tako zahteva poznavanje in spoštovanje običajev mehiške države Jalisco. Tako oblačila kot sombrero so namreč del stare tradicije, ki so jo kovale generacije mariačijev.

Za tradicionalnega mehiškega pevca ne zadostujejo vztrajno glasbeno šolanje in številne vaje, temveč se takšen glasbenik rodi in raste v družini mariačijev, kar pa je mogoče le v njihovi rodni domovini, Mehiki.

Slog mariačijev, ki ga ni mogoče posnemati, je družinska tradicija in se prenaša s krvjo. Pravi mariači raste ob čudoviti glasbi, jo posluša noč in dan, zato ga povsem prevzame in ga oblikuje. Nanj neizbežno vpliva njegovo okolje. Le iz takšnega semena bo zrasel pravi mariači, ki bo dobro poznal in obvladal svoj inštrument kot tudi zahteven repertoar.

ZASEDBA

Tradicija zahteva, naj ima skupina maričijev vsaj tri inštrumente: kitaron, plunko in violino. Tem naj bi dodali še druge inštrumente, najpogosteje trobento, harfo in kitaro. Pomembno pa je poudariti, da so mariačiji izvirno uporabljali le eno violino, plunko in kitaron. S časoma so začeli uporabljati tudi trobente in ostale inštrumente.

KAJ NI MARIAČI

Kdor bi rad mehiške mariačije predstavil v tujini, predvsem v Evropi, mora izpolniti prej opisane zahteve, če želi ostati zvest stari kulturi in izročilu. Le tako se po mnenju mehiških tradicionalistov lahko ohrani izvirnost tega glasbenega sloga. Morales Lira je prepričan, da so prav te posebnosti odločilne, ko skupina nastopa zunaj Mehike, še posebno ko nastopajoči niso Mehičani.

Skupine, ki posnemajo mariačije, so zelo različne, tu pa bomo našteli nekaj takšnih, ki so po mnenju promotorja najpogostejše.

• Pevci, ki igrajo le na kitare, njihova oblačila pa so skromno okrašena, običajno le s trakom oziroma mašno (najpogosteje rdečo). Poleg tega nosijo sombrere, ki so bili kupljeni kot spominki na Mehiko in se ne kosajo z bogastvom in umetniško izdelavo resničnega  sombrera. Najpogosteje nastopajo v dvoje ali v troje. Če so nastopajoči trije, uporabljajo tudi različne inštrumente, vendar vselej osnovne, torej kitaron, plunko in violino.
• Glasbeniki, ki so izučeni v glasbi druge vrste in ne poznajo sloga mariačijev, vendar slednje posnemajo in nosijo že opisana oblačila.

• Skupine mehiških in nemehiških glasbenikov, ki posnemajo slog mariačijev.
• Skupine samih nemehiških posnemovalcev mariačijev. Vtis, ki ga pusti takšna zasedba, ne more prikriti pomanjkljivosti, ki so: NEŽIVAHEN NASTOP BREZ ZNAČILNE PONOSNE DRŽE, SKROMEN VIDEZ IN MONOTONA, POPREPROŠČENA IZVEDBA PESMI. Tem pomanjkljivostim se ni mogoče izogniti, pa tudi če so izvajalci šolani glasbeniki.